Sonček sije, dežek pada ... jaz pa v gozd. Škornji, švicarski nožek, košara. Letos prvič. Nos imam zaradi klim in prepihov že 3 tedne kronično zamašen, a skozi odprta usta me je žgečkal vonj po gobah. Še iz nekih naftalinskih časov imam v glavi zemljevid gobjih placov. Ampak od naftalina do zdaj se je že vse nekam sfižilo, to vsakič znova ugotovim. Lažje bi nabrala polno košaro gobarjev kot pa gob. Nekako se moraš sprijazniti s tem, da je vsakomur dovoljeno šariti po kateremkoli gozdu. Razni naravoljubni lobiji (beri: oni, ki s strastjo obešajo trofeje na stene in se igrajo "naravno" selekcijo) so menda že nekajkrat preprečili, da bi lastniki gozdov imeli do svoje lastnine enake pravice kot recimo oni v Avstriji. Da bi vsaj v teoriji nekoliko obvarovali to, kar je ostalo od gozdnih ekosistemov.

Iz gozda sem se po dveh urah vrnila z nekaj lisičkami. Ampak pot skozi gozdi ti preprosto mora dati nekaj več kot samo materialne dobrine. Že od nekdaj mlade in prestare gobe skrivam pred ostalimi pod listje in nabiram v stilu "gobe so kot začimbe". In res ne vem, kdo potrebuje poln zmrzovalnik popra... Gozd se skozi leta nenormalno spreminja. Nekdanje goščave zrasejo v višave, nekdanje potke se zarastejo s podrastjo, divjad si spelje popolnoma drugačne stezice in stari brlogi so polni listja. Iz našega gozda so izginile modre zvončnice. Gobani so totalna redkost. Nekoč je bilo vse rumeno lisičk ... Veverice in zajce so polovile mačke. Fazane, ki so se nekoč vsakodnevno sprehajali čez naš hrib so postrelili jagri. Le ptice imajo še zmeraj enak raj. Ves čas te spremljajo. Še kanje so mi ves čas kričale z neba. In kako so krasne in veličastne, jadrajo po modrini in kraljujejo nad jasami in travniki. Nekako imam ves čas pred očmi okvirčke fotografij. Pa ne nosim povsod fotoaparata, a občutek je, kot da imam vgrajenega v glavi.

Ni kaj, ljudje smo lovci. Nekaj naravnega, kar je še ostalo v nas. Čeprav to izražamo na različne načine. Eni ob prvi zori čepijo s puško v roki na preži, drugi se preganjajo za eno žogo, tretji lovijo (dvonoge) ribe, gobe, fotke, ... eni lovijo čas, skratka vsi nekaj lovimo. To je notranja strast, ki nas poganja. In preganja.

In če samo pomislim na tiste stare ČB fotke iz prašnega arhiva ... moja stara mama s puško na rami in lovskim psom sredi jase! Moj oče v jager uniformi s puško statira za celo čredo sveže odstreljene srnjadi ... A je to res tudi v meni?!