Naš otrok se je v vrtcu očitno prav dobro zapisal. Vzgojiteljici sta mu nadeli vzdevek Žigolo. Menda ima karizmo veselega zabavljača. Se ne zgodi ravno vsakemu dveletniku, da se ga že v vrtcu prime tak hud vzdevek… 

   žígolo  -a m (ȋ) mlad moški, ki se najame za ples in za družbo ženskam v zabaviščih: letoviški žigolo; prim. gigolo

Jah, zgodaj je začel! In to z vzgojiteljicami! Se pa vprašaš,od koga je to pobral, haha.

Nama je pa najin fant zvečer pripravil lepo darilo. Prvič sploh je brez joka prestal umivanje in striženje las. Čestitke, mali lump! Ati se je šel frizerja in ga z mašinco ostrigel na štirico. Zdaj imam doma dve puhasti bučki, samo oranžno kimono jima še oblečem, pa lahko gresta k dobrim ljudem po kosilo (slika iz Tibetanskega samostana).

Popoldne pa je naša neutrudna mašina toliko divjal in kričal v največji vročini, da je bil ves čas videt, kot da je ravno z bazena. V potokih je teklo z njega! OK, to pa vem, po kom ima... Ampak vseeno ... tako po malem pa te že zaskrbi, da ne bi bilo kaj narobe, vsaka mašina se ob preobremenitvi sesuje...?!

Vse najboljše za naju! 

Pa tako vztrajno sem zatrjevala, da se na psa ne bom posebno navezala. Nimam časa še za kosmatinca... Od nekdaj sem bila bolj mačji tip. Samostojne svojeglavke so mi bile zmeraj bolj všeč od pasjih odvisnikov... Štiri male bučke so pridirjale na vrata, ko smo jih prišli pogledat in ena je bila v šusu tista moja. Takoj sem jo imela rada. Ljubezen na prvi pogled in prvo presenečenje. Mala mehka kepica zvedavo otožnega pogleda. Zlata prinašalka.

Na poti domov smo razmišljali o imenu. Mož je želel aristokratsko varianto (Princess), sine bi jo poimenoval po Nodijevem kužku (Bučka), jaz sem imela v glavi kakšno avanturistko (Leeloo ali Nikita) ali grško boginjo (e, to bi pa še malo pobrskala po mitologiji), teta pa je nekje med klasiko pasjih imen a la Kala, Lajka itd. našla Luno. Takoj mi je bilo všeč. Naša mala kepica je postala - Luna.

Doma smo imeli piknik. Prijatelji so poskakljali iz avta in se takoj pohvalili. Novo kužiko smo pripeljali s sabo. In potem je šel tok pogovora nekako takole: Kje pa ... ja mi tudi! A tam in tam... ja mi tudi! Kdaj pa ... ja mi pa včeraj! Pa tam dol po tisti cesti ... ja mi tudi! A to je od tega in tega... ja, od tega! Človek ostane potem rahlo brez komentarja. Naša Luna je namreč dobila obisk sestrice Lole! Včeraj so jo odpeljali iz istega gnezda. Ah, ta naš mali svet!

Nadaljevanje projekta:
Luna je doma. Odkar smo na zadnje imeli psa, je preteklo že dolgo desetletje. Ostala je le še pasja hišica. Torej, imamo streho nad glavo, imamo kužka, imamo veselje in ljubezen, ampak... hrana, skodelica, pripomočki...? Takoj sem odfrčala v nakupovalni center. V trenutku, ko sem stopila v trgovino, sem se zavedla, da osvajam še zadnje, z moje strani nedotaknjene kotičke trgovin. Pred tremi leti sem prvič začela s firbcanjem po neskončnih policah z otroškimi rečmi, tokrat pa direkt v pasjo hrano in pripomočke. Ampak... nekje iz kotička možgan se mi je zdelo, da nič od tega kar vidim na policah, ni kvalitetna pasja hrana. SOS klic do Petre me je preusmeril v trgovino v zgornjem nadstropju. Šlo mi je na smeh. Saj je le droben pasji kosmatinec. Ampak, kar je pri tem veliko - še eno čisto novo poglavje našega življenja.

Naš piknik se je sprevrgel v pasji piknik, enkrat za spremembo smo ves čas oprezali za dvema malima bučkama, naši otroci pa so bili nekako v drugem planu dogajanja.

In na tem našem pasjem pikniku je C2H5OH spet pridno tekel... Nekako skisano se je zaključil. Kemija je pri nekaterih naredila svoje, moja mama je morala odpeljati »pimp my ride« sfrizirano mašinco, mladina je razvažala strice, domači pa so se še malo spičili in si na glas povedali to, kar si jim v brezalkoholnem stanju prav gotovo ne bi bilo treba. 

Ah, c'est la vie...

A je še kdo opazil, da je bilo te dni nad oblaki ves čas poletje?
Prav krasen dan, da se z užitkom sam usedeš nekam na malico. Ampak tačas, ko greš takole solo po solato, ti mizo zasede par mulcev. Potem naročiš govedino v čebulni omaki in natakarica ti razloži, da tega pa ni več, lahko pa pogledam pod PSG. Pod kaj? Gospa, tamle spodi, PSG. Pogledam jedilni list. PSG? Naj pomislim... a je to še eno izmed vprašanj iz testa inteligence? Jooj gospa, se opravičujem, veste, mi to kr tako rečemo, puran s sirom in gobicami je to. No prav, IVR*! ... pa sem si privoščila PSG.
Sem si pa čisto podzavestno začela mrmrat tisto od Laibachov ... malo težek je sicer njihov NSK**, pa še težje je razumljiv prehod iz purana na vojno, a vseeno, tok misli (TM***) je včasih tako krasen, takole gre:

 Tokrat samo dva drobna utrinka z zadnjega treninga v tem šolskem letu. Z možem sva šla celo skupaj! Vzela sem fotič, da se malo poigram, ampak bo treba še delat kilometrino v takih svetlobnih razmerah...

Ponedeljek po dopustu - ga že skoraj ni več.

V službi me je pričakal kup novih pravilnikov, da bomo lahko nekaj časa delali znanost iz novih projektov. Na občini bi nas poslali takoj delat po novem sistemu, če jim ne bi pred nos pomolili frišni člen. Direktorica me je ustavila na hodniku z izjavo, da me že najmanj 14 dni ni videla, če sem se imela lepo na dolgem dopustu....(opomba nevednim: cele 4 dni sem bila na dopustu)?! Izbrskal nas je investitor, kateremu smo pred 4 leti izdelali projekt za legalizacijo in še vedno ni uspel v svoji nameri. Jutri oddajamo dva projekta. Za ponedeljkov okrasek mi kolega navrže, da sem za časom kot albanska industrija. 

Z otrokom sva preživela tisti skupni delček popoldneva v naravi, nekako čez jagodno podkupnino sva naredila en dolg hribovski sprehod, se nabrcala žoge in najedla češenj pri sosedi. Ob pol devetih je šel spat, jaz pa na bicikel. Je treba migat, sicer ti zmanjka energije. Ni logike, da sediš osem ur v službi in prideš domov utrujen in zgaran. Ko pa se usedeš na kolo in narediš nekaj kilometrov po okoliških hribih, pa dobesedno zacvetiš od energije. Pa še nekaj je, perspektiva kolesarja. Dojemanje okolice. Vse si imaš čas ogledat. Spet sem recimo našla nove hribčke, razkosane in sveže pozidane z betonom. 

Migajte, da vam bo fajn, migajte! Človeško telo je mašina, ne teglc za uvelo rožo !

Predlagam tudi možgansko miganje. Če še komu nisem zatežila, tule je tisti krasen test v kraticah. Mimogrede: Boris, čestitke za 30 pravilnih! (Ueeee, skrijem se!) 

Pa še ena sladka fotka z izvira Soče - naš lumpi v trmastem elementu.  

Ni čudno, da v grmenju tolmunov in tihem drsenju turkizne lepote kr slišiš tisto Gregorčičevo... Za začetek nas je v petek na Vršiču ujel snežni metež in abs je že pomagal letnim gumam po ovinkih. Vreme nam res ni bilo naklonjeno, a v Posočju na to kr čudežno pozabiš. Ko nam je dež nametaval drobne kaplje za ovratnik, smo šli metat kamenčke v vodo, da je špricalo nazaj do neba. Pa smo si bili kvit!  Tri dni smo zapolnili z izletkanjem, kafetkanjem in lenarjenjem v apartmaju. Celo nekaj sončnih žarkov smo ujeli na štrik, da nam niso takoj za oblake pobegnili. Za naslednjič pa je ostal kup načrtov.

Našemu otroku je mešanica sneženo - Primorskega zraka tako dobro dela, da so mu zrasli rožički... Za obdobje najmanj nekaj tednov je zamenjal angelska krilca in svetniški sij z rogovi in rdečim repkom. Tako je, ko ti ves čas po malem hodijo po živcih rastoči zobje. Pa samo ena petka je na polovico pokukala v niz drobnih belih zobkov. Kaj šele bo pri ostalih treh...? Na kratko: zdaj je vse NE, zdaj ušesa nič ne slišijo, razen kadar ujamejo kaj res omamno dobrega (recimo za besedo čokolada imajo čisto poseben senzor), previjanje in oblačenje se je prelevilo v gladiatorske boje, naš drobižek je začel boksat, brcat, pljuvat in izkazovat vse oblike trmastega negativizma. Skratka: ni nam dolgčas. In konec koncev... to menda spada k dveletnikom.

Jutri pa ... (neee, ne bom niti pomislila na to!)

Spodaj še nekaj foto utrinkov, ostali so pa še v ALBUMU

Na veliki mapi, polni Renejevih ustvarjalnih kreacij iz vrtca, piše ŠOLSKO LETO 2007/08. Ah, šola! Še iz plenic ne zlezejo, pa so že šolarji. In naš lump je v vrtcu od septembra, svoje prvo šolsko leto je pregural! V vrtcu so nam pripravili zabavo v zaključek šolskega leta. Pesmice, igrice, druženje. Naš fant je sodeloval tako, kot smo ga vajeni. Malo ja, malo ne, v glavnem pa je bil bolj naklonjen neuradnemu delu. V dodatku nekaj foto utrinkov za babice in dedke.

Jutri pa odpotujemo v Bovec, preganjat dež. In v LJ dvignem novo foto makino. TISOČKRAT HVALA VSEM ZA DARILO! Za v nedeljo pa imamo karte za letalski miting ... v Mariboru. Sej ni panike :-) ! In potem bo ponedeljek. Služba...

Nekoč, a glede na to, da se tega še sama dobro spomnim, niti ne tako dolgo nazaj, je bil hrib razdeljen na tri lastnike. Tri povprečne kmetije s poslopji na vrhu hriba, s travniki, njivami do dolin, gozdom. Bila sem edini otročaj na hribu in prav dobro se še spomnim domačij, imen, pojav, dogajanja. Imenovali smo se Koblšek, Mežnar in Anzluh. Zato so na vrhu hriba tudi trije vodnjaki.

(  -------> se nadaljuje po preberi več. In je res več...  )

Nekaj dni nazaj sem odkrila krasno makovo polje - buhteč travnik rdečega maka, vmes pa kakšen samoten klas žita. Ves čas se mi je v glavi pletla zgodba o fotografiji, ki bi tam nastala na zgoraj omenjeno pesem. Rdeča čipkasta majčka sredi v jutro prebujajočega maka... pa kako naj zdaj povem ... nikakor se ni izšlo. Moja majčka čisti tujek na prekrasnem (žal že rahlo odcvetenem) travniku!

V dodatku pod preberi več  je KUP fotk na temo.

Mednarodni turnir v Rušah, 6 držav, Davorin nastopa v 4 kategorijah. Z Renejem sva se pridružila šele popoldne, da je lahko v avtu odspal svojo urco in pol. Se je treba igrat nedeljskega voznika, odkrivat stranske ceste, nadet klobuk in skoraj spat za volanom, če se hočeš iz Celja do Ruš voziti uro in pol. Mali lump ves dopoldan ni hotel nič konkretnega pojesti in tudi pogojni stavki kot npr. »če ne poješ tega in tega, te ne peljem gledat atija« niso nič pomagali, a prehrambeni problemi so pri nas vsakdan, pa sva vseeno spakirala nekaj prigrizkov in igrač ter pristala na tribuni, nabiti z Italijani.
Medtem, ko je mož v nekaj zaporednih borbah uspešno opravil z nasprotniki (in to je res užitek spremljat), sva se midva zabavala s svojimi igračami. Jaz sem na fotiču preizkušala nastavitve za slikanje borb, Rene pa je uprizarjal avtomobilske nesreče in zabaval okolico. Telovadnic, hrupa in gneče je že vajen. Medtem je bila banana ne, jogurt ne, kruh ne, v slast mu je šel pa atijev kos čokoladne rulade. Popoldne v telovadnici se je zaključilo s podelitvijo, veselo sva ploskala Davorinu za četrto mesto v katah, prvo mesto v borbah, pa še dve prvi mesti v katah in v borbah ekipno. Spet nekaj posode za domačo polico s pokali, bravo bravo!
Počakali smo na banket, Rene je bil spet mali veliki zabavljač, fantom je dajal petke in jim kazal karate, punce je veselo osvajal, ampak potem je pa v loku priletelo nekaj po sredini sobe. En fino tekoč, krasno obarvan in dišeč bruhec. Pa še en. In en. Celega sem preoblekla, svoje hlače sem kar na sebi umila pod tekočo vodo, na zrak smo šli ... in repete, še dvakrat! Če bi bil moj otrok najstnica, bi mu takoj bulimijo pripisala. Cel dan nič ne je, pa še tisti nič na koncu izbruha. Po nekaj požirkih vode je zaspal v avtu in nekoliko kislo smo zaključili dan. Definitivno je bila kriva rulada. Sem pa prvič v dveh letih videla svojega otroka bruhat. Prisotni so iz tega zaključili, da je fešta očitno uspela. Ni namreč dobre fešte brez bruhanja...
Z možem sva se med vožnjo zapletla v neskončne karatejevske debate. Naslednje leto bo svetovno prvenstvo v Grčiji...

V dodatnem delu sem prilepila ZAJETEN KUP foto utrinkov, tale je za prvi vtis, zdej pa kr klikniti spodaj na "preberi več".

Mama: Dobro jutro v mokro jutro in sončne misli.
Hči: Dobro jutro, a je danes kakšen poseben dan?
Mama: Ja ja, čisto poseben dan, moja draga hči!
Hči: Če prav pomislim, bi morale rojstni dan bolj praznovati mame. Torej - vse najboljše, mami!
Mama: Mame praznujejo celo življenje že samo ob misli na svojega otroka.

En nauk iz profesije: zmeraj imej pripravljen material za zagovor česarkoli, kar pač počneš. Vsak trenutek se lahko najde car, ki pokaže s prstom nate in reče: arhitekt je kriv! O timskem delu naenkrat ne duha ne sluha.
Arhitekt je kriv, da voda teče navzdol, da so okna narejena iz profilov in da hiša ni iz brezplačnega materiala, po možnosti kr iz zraka. Domišljija v gradbeništvu nima meja. KR NEKI!

A bere moj blog kak vrtnar? Je mogoče tista profesija kaj bolj ... normalna???

Črn konj bele barve gre po modri zelenici...

Ampak ko sta Murat&Jose pisala besedilo za ta meni zaradi besedne igre prav ljub komad, še nista videla tele fotografije (avtor: Jure Kravanja, alias Yurko, če še kdo šnofa po spletnih fotografskih portalih... eni preprosto znajo!) - evo modro zelenico!

Besedilo od Kr neki pa v dodatku.

Kdo je to:

Pride k tebi, te prime za glavo in ti za začetek da čelaka. Bam, da vidiš zvezde. Potem te mastno lubčkne na levo lice, na desno lice, na nos, na čelo, na brado in na vrat. Pa še okoli vratu se ti vrže in reče radi radi. Potem ga vprašaš, kaj je delal v vrtcu in reče: avto. Vprašaš ga, če bo kaj jedel in prikima: avto. Zanima te, s čim bi se šli igrat in odvrne: avto. Pokliče te z mami, maaaami, mamiiiiii, mamica ali pa Dreja, odvisno od namena. Potem pa skoči po boksarske rokavice in te za zaključek še malo "naboska".

Mimogrede, nekaj o reševanju planeta: http://www.animalssavetheplanet.com/ 

"Dobro jutro....
Mislim... vzamem kavo, grem gledat album... in nič...
Pa si rečem: Mogoče je pa kaj napisala... in spet nič.
Pa vikend je bil! In nobene nove fotke, nič novega v blogu... ja kaj si cel vikend prespala??? In v ponedeljek zjutraj nimam kaj za pogledat in nič novega za prebrat!
Joj... boli glava, kako naj zadaj štartam v nov delovni teden???
No, prosim, popravi napako!LPSSM"

Takole se je začel nov delovni teden s pritožbo prijateljice. Pravzaprav sem ga začela z mislijo o naklepnem umoru - za večno onesposobiti jutranjo budilko - in nadaljevala s pločevinko Red Bulla v avtu. Sine me je malo čudno pogledoval iz otroškega sedeža. Mami? Če sem že včeraj okoli polnoči po eni minuti zaprla angleške zapiske, da bodo možgani vsaj z nekoliko umetne kemijske spodbude sposobni obstoječe informacije povleči iz te in one možganske vijuge. Šla bom direkt v parlament in predlagala nov ustavni zakon - po vikendu morajo delavci imeti en dan izrednega plačanega dopusta. Če že ponedeljek začneš ves izčrpan, kakšno storilnost je špričakovati v nadaljevanju?

V soboto sem opravljala dolžnost fotografa. Birma. Marš nekam, razočaral me je ta veliki fleš, baraba sploh noče več delat, pa je bilo treba improvizirat v cerkvi in v sencah z nastavitvami vgrajene bliskavice. Brez velikega fleša nisi videt ravno profi, ko v gneči skačejo razni Ristič kalibri s hladnim orožjem na fotoaparatu...
Zvečer sva šla z možem pokukat na moto zbor na Ljubečni. Je rekel, da moram it zraven - kako pa bo to videt, ko me z bodočim krom lepotcem odpelje v Pulo na moto zbor, jaz pa cela nevedna ne bom navdušena nad zadevo in bom hotela nazaj domov...? Kaj naj rečem... varianta gasilske veselice na drugačni frekvenci... Je pa zanimivo, nad čim vse se človečki navdušujemo. Sredi gneče uleti v usnje odet car na svoji športni plastiki in na mestu navija visoke ture, da zajame ves stadion ostudno smrdljiva megla, dokler ni več njegove zadnje gume na asfaltu, kot pa na kolesu. Potem mu, odeti v krasne meglene efekte, zbrani navdušenci porinejo v roke piksno pira, ga objemajo in mu z odprtimi usti ploskajo, slikajo stopljen kavčuk in vzklikajo krike navdušenja. Mater je car, stari! Jutri pa bo šel v trgovino po novo gumo... Medtem se v množici pojavi drug car, se opravičujem zaradi pomanjkanja moto izobrazbe, in dela s svojo mašinco blisk in grom, da bolijo ušesa. Kakorkoli, vsemu čudaštvu navkljub me zelo veseli, da se v naši družbi raje odločajo za mučenje mašin, kot pa človeka. Da se recimo ne zbiramo ob kamenjanju ali javnem obešanju in ob tem z enako strastjo uživamo kot moto navdušenci...

Nedelja, piknik v lastni organizaciji. Dopoldne: zunanje priprave, šoping in lov za mesom po vseh trgovskih centrih (ja, naivnost pa taka, če misliš, da bo v nedeljo opoldne še kak zrolan čevapčič možno kupit), kuhinjske predpriprave .... Medtem sta se moja dva moška šla hostese na športnem sejmu, ki je bil, mimogrede, totalna polomija s strani organizacije, saj praktični nihče ni vedel, da ta sejem sploh obstaja, medtem ko se je na sosednjem Altermed kar trlo ljudi. Nastopajoči športni klubi so se torej družili med sabo, Rene pa je kot najmlajši malo popestril dogajanje, oblečen v japonski kimono. Popoldne smo se seveda imeli krasno in ves čas je dogajalo, pospravljanje pa se je zaključilo nekaj čez deseto zvečer. Okoli polnoči sem se s steklenimi učkami zazrla v prvo stran angleških zapiskov in mož me je potolažil: veš kaj, na šolo se spomni. Jaz sem včasih odprl knjigo, pa sem rekel, ko jebe, pa jo zaprl in drug dan je test odpadel, ker ni blo učiteljice.
Mhm...

Aja, LPSSM, še to: foto utrinki bodo (kak sem vesela, da obstaja slovnično čudo, ki se mu reče prihodnjik).

P.S. V dodatnem delu pa nekaj Rugljevih izjav. Se najde kakšen košček besed,  s katerimi bi se lahko človek kr strinjal...