In tam smo bili zato, ker se ve, kaj sem iskala in sem potem tudi našla, pa ne le kostim, ampak celo čevlje za zraven! Kakšen kamen se je odvalil....... Tačas sta se moja dva lumpa zabavala v igralnici v Europarku. Lepo so se potrudili z oblikovanjem otroškega kotička, resnična pisana pravljična dežela nenavadnih hišk, kjer se za vsakim vogalom kaj dogaja. Jap, tudi jaz sem preizkusila vse tiste bobne, plezalno steno, ... Potem smo se šli Mc zdravo prehrano... in se za poobedek odpeljali v park. Mariborski park mi je od vseh najbolj pri srcu. Ljubljanski Tivoli mu ne seže niti do kolen. Čar Tivolija je v tem, da se prelije v Rožnik in gozd, Mariborski Trije ribniki pa so krasni sami zase, nasad ima krasno energijo, vse je urejeno, še otroška igrala so krasna. Če ne bi preveč pihal ta nesramni veter, ki Reneja neprestano jezi, sploh ne bi več šli nazaj domov.

Lepo je imeti kak dan dopusta, da smo kdaj pa kdaj v našem nafilanem živlkjenju lahko vsi trije skupaj.

Da pomislim, kakšna je bila moja. Spomnim se je le po fotografijah v albumu. Roza kostim sem imela na sebi -široko hlačno krilo in na podloženih ramenih navolančkan blazer. Brrrr. (Ja mami, nič slabe vesti met, takrat je bilo to prav gotovo moderno in šik). Župniku sem baje že pri prvem letu verouka povedala, naj se gre solit. Verjetno sem imela ob birmi eno samo misel: končno mi nihče več ne bo težil z veroukom in cerkvijo. Od takrat sem v cerkvi le še na pogrebih in porokah. Potem pa nekega dne po dolgih letih pride k meni sestrična z vprašanjem, če bi ji bila birmska botra. Seveda, z veseljem! Ideja, da se je sama spomnila name, mi je bila v čast. Župnik nas je botre povabil na srečanje in nam razlagal o dolžnostih, ki nas čakajo. O verskih (kot običajno sem sedela na ušesih) in tudi o tistih življenjskih dolžnostih. Na birmi boter birmancu položi roko na rame, da bi ga vodil skozi težavno najstniško obdobje tja daleč v prihodnost. In tako tudi razumem svoje poslanstvo. Biti človek, biti prijatelj, imeti rad, biti nekdo, na katerega se lahko nasloniš, ko se ti zdi, da nimaš nikogar. Priznam, da od mene ne bo veliko koristi v smislu krščanstva, bom pa vedno na voljo kot prijateljica. Za darilo ji nisem kupila svetega pisma, ampak knjigo nekoliko drugačnih, življenjskih pisem (Pisma Lily, Alan Macfarlane). Menim, da ji bodo prišla mnogo bolj prav. Še bog bi mi dal prav. In še eno kvadratno, digitalno okno v svet smo ji podarili, v upanju, da ga bo znala pametno in sebi v korist uporabljati. Računalnik je mogočno in vsestransko orodje. Internet je ves svet! In če znaš, ga imaš na dlani.

In jaz bom v soboto birmska botra! Naj povem, kako mučna funkcija je to, če prehodiš vse trgovine v mestu in ne najdeš nič všečnega za obleči na to priložnost...? Ko izključiš cenovni rang Mura/Thaler/Egoist, ti ne ostane nič. NIČ. Nabaviš neko tuniko v upanju, da se jo bo dalo skombinirat z nečim iz omare. Potem pa zvečer zagledaš birmsko manekenko v krasnem kostimu in zase lahko rečeš samo: klošar. Pa kaj računalnik, pa kaj življenjska poslanstva, pa to je vse tako mišje enostavno v primerjavi z iskanjem nečesa, kar bi lahko navesil nase... SOS! Kdor nima v glavi... pete me že bolijo ... pa nič od tega!

Povezave do knjige (ki jo priporočam):

http://www.letters2lily.com/    - originalna stran

http://pavel.blog.siol.net/2007/08/07/kaj-je-ljubezen-zaljubljenost/   - odlomek o ljubezni v slovenščini

Naj bo v razmislek. Hude filozofske razprave ne bom odprla, čeprav misli kr vrejo iz mene. Sej sem nekomu že pojasnila, da človek v kristusovih letih si pa res že lahko privošči, da kdaj pa kdaj modruje drugim okoli sebe.

http://www.zeitgeistmovie.com/

Z možem sva si ga ogledala. Nisem utegnila odlepit tazadnje s kavča, da bi dala kokice v mikrovalovko. Ker konec koncev, enkrat na mesec se odločim usest za TV, pa takrat bi res prijalo tisto škripanje stiropora med zobmi. Pa čeprav ob enem bolj jedrnatih dokumentarcev, kar sem jih kdaj videla.

Taki pač smo ljudje. Miljoni homo sapiensov ne morejo živet v individualistični anarhiji, zato so se skozi zgodovino zmeraj našli takšni in drugačni pastirji za nepregledno množico. Resnično vreden ogleda, precenite ga pa sami. Za tiste, ki rabite podnapise, so baje tukaj:

Otrok v vrtcu. Žena v službi. Mož doma na dopustu.

Medtem je skrivnostno izginila moja ta velika Milka. Tista slastna, s keksom.

Enak misteriozni pojav je bil izginotje edinega kiča v stanovanju, ki me je vezal na daljne Tunizijske spomine. Umetelne krhke stekleničke za parfum na kopalniški polici. Takole kr naravnost, direkt pred domačo zbrano družbo mi je javil, da jo je razbil in še preden sem uspela odpret usta, sem bila opozorjena, da če mislim jamrat, nikoli več ne bo čistil kopalnice.

Ampak js ga imam vseeno rada . Pa čeprav mu ni jasno, kaj za hudiča se sploh grem nek blog. A ni to tisto, da potem lahko vsak bere? Ja, dragi. Svet je čuden. Digitalen, virtualen, premrežen. Mi vsi smo ničle in enke. Matrica.

Da ne bo prehude filozofije za prvič.

JUHU, OTVARJAM FRIŠNI DIGITALNI DNEVNIK! Za prijatelje, za babice, za tete in strice, za vse, ki se imamo radi, za ... Komentarji dobrodošli.

 DrejcDrejc ma vas rad

P.S. Mogoče bi vam morala tudi zaupat, da sem si posodobila opremo za fotoaparat. Itak ste me že vajeni... okol mene se zmeri kaj bliska in škljoca ... še računalnik me ima poln K... stare finte na malo boljši podlagi! ... zdej pa reklamo zame delat!  

VSE FOTKE, UPORABLJENE NA TEM BLOGU SO MOJE. Plus ostala grafična šara z interneta, ki pride prav.

http://drejcdrejc.moj-album.com/