Odštevanje v procesu. Še šest dni, pa bom ponovno ena izmed … tistih, ki včasih ne morejo spati zaradi službenih skrbi ... tistih, ki oddrvijo skoz enaka jutra v ponavljajoče se dni … tistih, ki imajo s čim po kruh v trgovino, ko utegnejo … tistih, ki morajo prispevati velikemu bratu kos pogače, da lahko preživijo tudi ostali. Nekakšen ponotranjen vesoljni red ves čas teži k balansu; tehtnica se ti morda kdaj res nevarno nagne levo ali desno, a sčasoma dojameš vse pluse določenega minusa in vse minuse navideznega plusa. Kitajci so to dobro strnili v svojo filozofijo jina in janga (ki smo jo zahodnjaki s površnim razumevanjem preko značilnega črno belega simbola povzdignili v pop ikono, kot npr. še da Vincijev kanon proporcev ali pa sam Einstenov ksiht), kar se sicer poenostavlja na moški in ženski princip, v svojem bistvu pa predstavlja dinamično dvojnost, neprekinjeno medsebojno interakcijo in dopolnjevanje navideznih nasprotij v harmonično celoto.

Letim in nisem sama. Nežno drsenje nad puhasto belino pokrajine na sapi pohlevnega vetra. Le neznatne senčne nianse namigujejo o zgodbah, ki jih pod zasneženo pokrajino čuva zemlja. Trenutek spokojnosti, sanjave misli o letenju, ki nas, tiste brez kril, že od nekdaj po malem nagajivo žgečkajo.

Spomnim se, kako sem nekje daleč nazaj v sanjah prenehala moreče padati v nedefinirano globino in se z leti naučila leteti. Leteti na vse mogoče načine, sprva čisto po čarovniško, sčasoma sem se priučila plavalnih zamahov, pozneje le še lahnega odriva od tal do občutka breztežnosti, nemalokrat s prav posebnim doživljanjem pokrajine, ki se je znala tektonsko spreminjati globoko pod mano in me navdajala z vsemogočnimi občutki. A nikoli ni nihče znal leteti z mano.

.

(Tokratni zapisek je, romantičnemu začetku navkljub, namenjen lastnikom fotoaparatov, predvsem Canonašem. In seveda vsem ostalim firbcem, ki bi jih utegnilo zanimati, zakaj se mi je po malem podrl svet.) 

Nebo v debelih zavesah obilno nasipava snežene flocne, na že nekoliko starikav sneg se beli mehka puhasta odeja. Krasno, oblečem otroka, vzamem fotoaparat in gremo uživat, dokler od utrujenosti ne bova več zmogla. Sobota je, prav malo mi je mar, če zapade cel meter snega, nikamor ni treba z avtom, lahko se prepustim pristnemu veselju in se po otroško izživljam na snegu s svojim skoraj štiriletnim kompanjonom.

.

.

.

Že lep čas nisem bila pridna za pisanje, ampak temu bi jaz raje rekla kreativno zatišje. Nabiranje materiala, ki potem, v kakršnikoli obliki že, čez čas izbruhne na dan. Recimo temu valilna doba, da bo zanimiveje. Iz ne prav hudo starega naftalina sem zvlekla svoje izpiske iz knjige Zavedanje (Anthony de Mello), da nanje oslonim svoje misli. Priporočam vsakomur v razmislek, čeprav se bo marsikomu zdela težko razumljiva, saj nas preprosto niso nikoli učili tovrstnega razmišljanja. Za začetek bi moral vsakdo znati izstopiti iz sebe in se videti z očmi zunanjega opazovalca. Ko se znajdeš v situaciji, da večini misli iz te knjige prikimaš, si najbrž šele na začetku male šole življenja, za nameček pa se okolici zdiš vsaj rahlo trčen, če ne že popolnoma zablodel. Drugačnost v družbi nikoli ni bila prav dobro sprejeta, je pa kljub vsemu, v kolikor se ne sprehodi v napačno smer, tista skrita gonilna sila evolucije.

Torej, v nadaljevanju nekaj grobo povzetih misli iz omenjene literature:

"Duh časa, duh, ki skozi časovno okno prihaja k nam... " ta meni prav posebno ljub komentar naslovne fotke jo je krstil z imenom Zeitgeist. Ker ga je ravno zaradi poenostavljenega dobesednega prevoda prav škoda prevajati v "duh časa" (lat. genius saeculi), tudi v slovenščini ostaja ... Cajtgajst.

Všeč mi je, da zbuja pri opazovalcih diametralno nasprotna občutja. Od senzacije groze do nagajivih misli o strasteh na drugi strani šipe. In če niste vedeli, takšne pač so šipe črnih kuhenj, iz katerih je dan za dnem gosto dišalo po dimu ravno prav posušenih drv.

Zeitgeist kot pojem zaobjema splošno kulturno, intelektualno, etično, duhovno in politično vzdušje neke sociološko zaokrožene celote v daljšem časovnem okviru.

Jeseni breze s stopali šumijo,
ko v zlato listje jih obuvati hite.
Saj jeseni gozdovi se selijo.
Na jug za vetrom s pticami lete.

Dvanajsti oktober, Muzej novejše zgodovine Celje, v sklopu društvenega projekta Mesec fotografije smo otvorili še pregledno društveno razstavo (klikni TUKAJ za ogled celotnega info). Zapela nam je Edith Piaf (Nika Vipotnik), svoje sta povedala predsednik Marko Rebov in um. zgodovinar Matija Plevnik, podelili smo nekaj fotografskih nazivov, pojedli vse dobrote, se načvekali, predvsem pa sem kot vodja projekta zadovoljna zavoljo pohval glede postavitve razstave. Pisana mavrica življenja bo na ogled do 19. oktobra, pojdite za četrt urce nahranit domišljijo na naš pašnik.

Ex tempore je latinski izraz, ki označuje improvizirani gledališki performans (t.j. predstavo brez posebnih priprav), je pa tudi uradni termin za takojšnjo sodniško odločitev po zaslišanju. Izraz so si izposodili tudi fotografi, označuje pa fotografski natečaj, ki poteka v natančno definiranem časovnem obdobju (t.j. dan ali nekaj dni) na natančno določenem območju ali na podano tematiko.

V okviru meseca fotografije smo Svitovci izvedli ex tempore »Celje skozi oči fotografa«. V danem časovnem okviru je bil naš mali lump ves čas zraven mamice, pa sem ga, dokaj logično, uporabila za model v seriji, ki prikazuje, kako otrok doživlja mesto.

Ampak, dragi moji, če še niste vedeli (mea culpa, tudi moje sveže spoznanje), otroci so manipulacija! Serija mojih fotk je ob ocenjevanju odpadla na celi črti, kajti ta tematika igra na čustva žirije in je potemtakem pristranska, subjektivna, pocukrana in po meni neznanem in nerazumljivem nenapisanem pravilu neprimerna.

Torej, ne fotografirajte (srečnih) otrok za razstave. Vtaknite jih v družinski album in bodite cvetoči še dolga leta, ko boste obujali spomine.

Ecco, naše "zavrnjeno" dete: