Skozi puhasto razcefrano opno nežno božajo žareča rezila sonca.

Človeška pokrajina spodaj kot krhek mikrokozmos. Strahospoštovanje in opojna lepota hkrati. Zemlja. Nekoč nas bo, škodljivce, z mogočnim pihom pobrisala s svojega obličja. Imejmo jo radi, pa si mogoče premisli. 

Imamo pet hiš, vsaka v drugi barvi.
V vsaki hiši je oseba druge narodnosti.
Teh pet lastnikov pije vsak svojo vrsto pijač, kadi svojo znamko cigaret in ima svojega hišnega ljubljenčka. Vsaka od lastnosti (narodnost, barva hiše, znamka cigaret, pijača in žival) se torej pojavi natanko enkrat.

1. Britanec živi v rdeči hiši.
2. Šved ima psa.
3. Danec pije čaj.
4. Zelena hiša je levo od bele hiše.
5. Lastnik zelene hiše pije kavo.
6. Lastnik ptiča kadi Pall Mall.
7. Lastnik rumene hiše kadi Dunhill.
8. Lastnik srednje hiše pije mleko.
9. Norvežan živi v prvi hiši.
10. Oseba, ki kadi Blend živi poleg lastnika mačke.
11. Lastnik konja živi poleg kadilca znamke Dunhill.
12. Kadilec znamke Bluemaster pije pivo.
13. Nemec kadi Prince.
14. Norvežan živi poleg modre hiše.
15. Oseba, ki kadi Blend ima soseda, ki pije vodo.

Kdo ima ribo?

Sonce je že zdavnaj padlo dol, kazalec gre proti deseti. Večer je živahen, da bolj ne bi mogel biti - iz kopalnice strašen vik in krik, ko teče voda po sveže potolčenih kolenih našega malega lumpa, ki še kar ne bi šel spat, zunaj pa na vso grlo ipično cvili naša psička, saj je z igro konec in je treba malo svojo pasjo hišico pogret. Jah, otroci imajo pač svojo predstavo o svetu, pa naj bodo dvonožni, štirinožni ... verjetno je z mladički stonog približno enako. Sprejeti okvire, pravila, lastne strahove in razumeti ves ta širni notranji in zunanji svet vendarle ni lahka naloga. Običajno se niti ne zavedamo, kaj vse se plete v malih glavicah in kaj stoji za tem.

Ponovno poletni petek, počitnice prevevajo prek poljan! Potem pa pride Pimpek Pepek, pekovski pomočnik pri pekarni Petrovče pa pravi: pejd pit pivo, pusti presnete projekte! Projekti počakajo, poletje pa prehitro presahne.

Ne, nič nisem pila, me pa delata poletje in misel na vikend malo zadeto in občutek je fajn. Včeraj smo si rezervirali dopust, danes je naš otrok zadnjič v vrtcu, 4 tedne ga bomo nekako po svoje in po poletno biksali, sonček bo sijal, vsak dan bo svoja sproti improvizirana dogodivščina. Če prav pomislim, je itak vsak dan tak. Torej nam teoretično res nič ne manjka.

Sonček sije, dežek pada ... jaz pa v gozd. Škornji, švicarski nožek, košara. Letos prvič. Nos imam zaradi klim in prepihov že 3 tedne kronično zamašen, a skozi odprta usta me je žgečkal vonj po gobah. Še iz nekih naftalinskih časov imam v glavi zemljevid gobjih placov. Ampak od naftalina do zdaj se je že vse nekam sfižilo, to vsakič znova ugotovim. Lažje bi nabrala polno košaro gobarjev kot pa gob. Nekako se moraš sprijazniti s tem, da je vsakomur dovoljeno šariti po kateremkoli gozdu. Razni naravoljubni lobiji (beri: oni, ki s strastjo obešajo trofeje na stene in se igrajo "naravno" selekcijo) so menda že nekajkrat preprečili, da bi lastniki gozdov imeli do svoje lastnine enake pravice kot recimo oni v Avstriji. Da bi vsaj v teoriji nekoliko obvarovali to, kar je ostalo od gozdnih ekosistemov.

Iz gozda sem se po dveh urah vrnila z nekaj lisičkami. Ampak pot skozi gozdi ti preprosto mora dati nekaj več kot samo materialne dobrine. Že od nekdaj mlade in prestare gobe skrivam pred ostalimi pod listje in nabiram v stilu "gobe so kot začimbe". In res ne vem, kdo potrebuje poln zmrzovalnik popra... Gozd se skozi leta nenormalno spreminja. Nekdanje goščave zrasejo v višave, nekdanje potke se zarastejo s podrastjo, divjad si spelje popolnoma drugačne stezice in stari brlogi so polni listja. Iz našega gozda so izginile modre zvončnice. Gobani so totalna redkost. Nekoč je bilo vse rumeno lisičk ... Veverice in zajce so polovile mačke. Fazane, ki so se nekoč vsakodnevno sprehajali čez naš hrib so postrelili jagri. Le ptice imajo še zmeraj enak raj. Ves čas te spremljajo. Še kanje so mi ves čas kričale z neba. In kako so krasne in veličastne, jadrajo po modrini in kraljujejo nad jasami in travniki. Nekako imam ves čas pred očmi okvirčke fotografij. Pa ne nosim povsod fotoaparata, a občutek je, kot da imam vgrajenega v glavi.

Ni kaj, ljudje smo lovci. Nekaj naravnega, kar je še ostalo v nas. Čeprav to izražamo na različne načine. Eni ob prvi zori čepijo s puško v roki na preži, drugi se preganjajo za eno žogo, tretji lovijo (dvonoge) ribe, gobe, fotke, ... eni lovijo čas, skratka vsi nekaj lovimo. To je notranja strast, ki nas poganja. In preganja.

In če samo pomislim na tiste stare ČB fotke iz prašnega arhiva ... moja stara mama s puško na rami in lovskim psom sredi jase! Moj oče v jager uniformi s puško statira za celo čredo sveže odstreljene srnjadi ... A je to res tudi v meni?!

Gosli, kontrabas, kitara in harmonika so nam prišpilali krasne melodije za dušo, vetrc nas je odpihnil med tisoče komarjev pogledat Babičev mlin na Muri v sončnem zahodu in prvi krajec lune, tako minimalistično eleganten, je bleščal na kobaltnem večernem nebu vso pot nazaj.

Rene jo je poimenoval Bubalica. Kaj je to?

(za pomoč gl. prvo fotko spodaj...) 

 Včasih vzameš v roke svojo igračo in se z njo ... igraš. Pa nastanejo takšne fotke. 

Počitnice! Na poti do večnosti so poletne počitnice sestavni del življenja.

Potem, nekoč, se ti zgodi, da ti rečejo DA na zagovoru diplome in vso otroštvo, odraščanje in počitniška brezskrbnost naenkrat potaca služenje vsakdanjega kruha z monotonostjo ponavljajočega se urnika. Kje so počitnice, kje brezskrbnost, službe ne moreš prešpricati kot izbranih dolgočasnih predavanj, teden je enak tednu, mesec mesecu, ... Pustiš si porezati krila, pa sploh ne opaziš kdaj.

Potem se lotiš moženja in ko se temu reče družina, gre otrok v vrtec in lej ga, na vsem lepem se ti zazdi, da si doživel en dejavu - od nekje se spet prikrade pojem počitnice! POČITNICE!

Kako romantično! Kako krasno! Počitnice bomo imeli! Ne glede na to, da si bo treba nekako na silo izfehtat tiste dni dopusta (seveda, brez mene in brez tebe v službi se svet sploh ne more vrtet...), pa krpat z babicami in tetami za varstvo otroka, mi je julij prinesel počitnice. Še v službi mi nekako v ušesih zvoni nekaj o počitnicah. Zunaj puhti poletje, vsak dan iščem sprotni preblisk, kaj početi z otrokom popoldne, da nam bo lepo in pestro, vsako jutro vsi trije utrujeni pomežiknemo v nov dan, ampak poletje je, to veš po slabo prespanih nočeh, skisanih možganih, tonah sladoleda ... ta skisanost in ideja o poletju in počitnicah (čeprav jih preživim v službi za kišto) pa te kar nekako vlečejo naprej, da greš z nasmehom v nov dan.

Živele počitnice! Od srca jih privoščim našemu malemu lumpu. Nekoč, čez dolga leta (ampak slišati je, da to pravzaprav mine kot blisk), mu jih bo sistem ukradel in potem si jih bo na nek svojstven način moral spet priboriti.

Želela sem se še pohvaliti, kako nam počitnice pravzaprav prinesejo edino pravo družinsko vzdušje, saj poleti ni treningov in Davor nima neskončnih športnih obveznosti. Potem pa sem si spraskala pesek iz oči. Ko ni karateja, je pa služba. Mojemu možu ni nikoli dolgčas. Dvotedenski tereni, razne večdnevne straže, izredni vikend paketi z radioamaterji itd.

Jah, počitnice so zmeraj prehitro minile. In tako, kot jih bomo lovili za rep in krpali proste skupne dni, bodo tudi letos minile, kot da jih sploh ni bilo. ... Zakaj že?

Naš otrok se je v vrtcu očitno prav dobro zapisal. Vzgojiteljici sta mu nadeli vzdevek Žigolo. Menda ima karizmo veselega zabavljača. Se ne zgodi ravno vsakemu dveletniku, da se ga že v vrtcu prime tak hud vzdevek… 

   žígolo  -a m (ȋ) mlad moški, ki se najame za ples in za družbo ženskam v zabaviščih: letoviški žigolo; prim. gigolo

Jah, zgodaj je začel! In to z vzgojiteljicami! Se pa vprašaš,od koga je to pobral, haha.

Nama je pa najin fant zvečer pripravil lepo darilo. Prvič sploh je brez joka prestal umivanje in striženje las. Čestitke, mali lump! Ati se je šel frizerja in ga z mašinco ostrigel na štirico. Zdaj imam doma dve puhasti bučki, samo oranžno kimono jima še oblečem, pa lahko gresta k dobrim ljudem po kosilo (slika iz Tibetanskega samostana).

Popoldne pa je naša neutrudna mašina toliko divjal in kričal v največji vročini, da je bil ves čas videt, kot da je ravno z bazena. V potokih je teklo z njega! OK, to pa vem, po kom ima... Ampak vseeno ... tako po malem pa te že zaskrbi, da ne bi bilo kaj narobe, vsaka mašina se ob preobremenitvi sesuje...?!

Vse najboljše za naju!