... Lep pozdrav vsem skupaj... Počasi bom sestavila svoj prvi BLoG =). Newem ali je to kakša nova moda al kaj ... Kao da bi vsak mel svoj blog. Zato pa sm se še jst odločla da si ga nardim.

Trenutno sedim v pisarni in se na smrt dolgočasim in premišljujem o marsičem... . Komaj čakam da je konec službe in da grem domov. In še vedno čakam da me pokliče. Od sobote od kar sma se nazadne vidla me še ni poklical, čepraw je reku da se mi bo javil. Ta služba ga ubija. Ubija njega in mene. Dela nadure in pride zmatran domov, tako da se večinoma vidima samo vikende al pa mogoče kdaj tudi med tednom če je kaj časa... in ves ta čas ga na vso moč pogrešam. Kajti ON je eden izmed redkih do katerega čutim tako močna čustva in že toliko časa. Glede na prejšnje moje neresne zveze je zame pol leta dolgo obdobje...

Začelo se je popolnoma naključno. Nikoli si nisem predstavljala da se bi iz tega razvila tako močna in resna zveza. Že takoj ko sva se videla so "preskočile" iskrice med nama. Ampak jaz sem bila zadržana. Nisem mu želela pokazati znak da mi je všeč. Mislila sem si naj kar sam naredi prvi korak in pristopi do mene. In res je ... in to na takšen način, da se mu nisem mogla upreti. Že ob najinem prvem poljubu sem vedela da to nekaj pomeni ... da se bo iz tega razvilo nekaj več kot pa le kratkotrajna zveza. Vsak dan sem potihoma upala da se boma še srečala. Dnevi, tedni, meseci so minevali in preživela sem jih ob NJEMU. In ni mi žal. Ni mi žal za vsak trenutek, ki sem ga žrtvovala da sem lahko bila z njim. Ni mi žal da sem se velikokrat skregala s starši, ki so na vsak način hoteli, da prekinem zvezo z njim. Nisem se predala in popustila pritiskom. Vztrajala sem pri svojem in se borila. Kar se mi iz dneva v dan bolj obrestuje ...

Z njim sem končno spoznala kaj pomeni prava LJUBEZEN. Spoznala sem kakšen je občutek biti ljubljen in ljubiti nekoga. Končno sem spoznala nekoga, na katerega se lahko zanesem in vem da bo ob meni ko mi bo hudo in ko ga bom najbol potrebovala. Ljubim ga ... ljubim ga kot še nisem nikogar do sedaj