Dnevi na faxu so taki :

Zgodaj se zbudim in grem "na delo", pridem domov okoli sestih ali sedmih zvecer, pojem slastno vecerjo polno sladkorjev in mascob(da "nadoknadim" izgubljene energije), se spravim delu(ker je treba zrihtat vse projekte na katerim delamo na faxu) in potem, ko mi mozgani govorijo da so na listu papirja narisane dve crte ko je v resnici narisna samo ena ... si mislim: "ok, cas je da se spravimo spat". Jutri je novi dan in vecer bo bolj zanimiv, ker bom prezivela par urc v kinu in na vecerji z frendi!

Ko bolje pobrskam po mozganih, se zavedam tega: Danes ni bil tako slab dan, ker sem se pogovarjala z prijatelcami in kolegi, ker sem se rezala ko smo komentirali zadnega prfoksa, ko sem se smejala do solz zaradi neumnosti ki smo si pripovedovali med predavanji  in ko....  Vglevnem, nic ni bilo narobe. To so momenti in malenkosti ki jih cenis na koncu dneva in ko bom bila stara in zmeckana, s palico v roki in slusnim aparatom v usesu, bom rekla :

"Ah, to so bili lepi casi!"