Razmišljam o tem kako se je vse spremenilo. Razmišljam o tem kako sem se jaz spremenila.

Dajem vse. Dajem vse njemu ali je to napaka. Je in tudi ni.

Ni-ker je on vse kar sem si in kar si želim. 

Je-ker tako izgubim vse, če izgubim njega. In nič ni večno. Tud, če mi govori,da če bom takšna do njega kot sem se ne rabim bat.

Ko bi le bilo tako. Svet je krut, življenje tudi, to sem v teh dneh vidla. In zakaj bi meni prizaneslo, zakaj do mene ne bi bilo kruto.

Saj je že bilo. Tega nisem in nikoli ne bom pozabla.

S tabo želim vse, brez tebe pa nič.

Ljubim te! 

Moj dragi me je prosil, da mu napisem kaj dozivljam in cutim, ko sva zdruzena in se mu predajam.
A kje zacet, vem rekli boste na zacetku...a zacetka ni!
Mogoce bi lahko bil zacetek, ko ga gledam in si ga zazelim. Ali pa, ko si me on zazeli in me vzame.

Vglavnem spodaj je napisano, kaj doivljam, kaj cutim in kako mi je. Mogoce bi lahko se vec napisala,

mogoce sem kaj pozabla dodat, mogoce pa sem kaj zadrzala zase, ker mi je prevec pomembno in lepo!

Ko sem napisala prejsni blog sem nato se dalje trudila nekak prezivet dan kolko tolko vredu, bilo je zelo tezko.

Moje misli so neprestano bile pri njem. Zelela sem si iz vsega srca, da bi ga videla, vsaj videla.

Seveda sem si želela nejgovig poljubov in objemov tudi.

In kaj se nato zgodi, oče me pokliče, da imam obisk in grem proti vratom ...

Stopim do vrat in naenkrat zagledam njega, pred menoj stoji moj dragi in prvo kaj se zazrem je v njegove lepe plave oči.

V istem trenutku pa začutim v srcu, pravzaprav ne vem kaj sem začutla, vem le da mi je srce hitreje bilo, čutla sem moje telo kako je odreagiralo,

kot še nikoli. Čutla sem kako se mi telo trese in srce kriči. V trenutku bi se lahko sesula a sem se držala. Stekla bi mu v objem, se stisnila močno k njemu, a

nisem upala in sem se zadržala. 

Nisem vedela ali sanjam ali je res. Želela sem si cel dan nekej v srcu da bi ga zagledala, a drznila si nisem da bi si to na glas zaželela..nisem bila vredna tega.

Niti zdaj nisem in še dolgo ne bom. 

Imam se lepo, preživela sem zelo lep dan ob njem. A v mojem srcu je trenutno še vedno zares neka teža. 

Nočem ga izgubit to je res. A če mi zdaj ne uspe, če mi ne bo uspelo mi nikdar ne bo in pol se raje umaknem, kot da bi ga izgubila.

Pol vem da nisem vredna svojih sanj in tega kako ga ljubim.

Imetje se radi, in ne zapravljajte tega in sreče zato ker ne premišljujete ko kaj počnete, ker vas ponos vodi ali ego.

Ne zapravljajte nekaj lepega kar imate, saj poti nazaj nikoli več ni!

grem mu dat poljub, nočem da bi mi kdaj bilo žal da nsiem

Nocko

zdaj pa bom povedala nekaj o svojem fantu....

vedno ga opazujem ko sem z njim..kjerkoli sva in karkoli počnema ..opazujem njegove gibe, njegov nacin, njegovo govorjenje, njegov pogled..obraz...vse..njega celega...tako poseben..tako poln vsega je..nagledat se ga ne morem..

ni popoln..a zame je vec kot popoln..popolnost ne obstaja..in ni tako lepa kot to kar je on meni...kar je zame postal..ni lepsega obcutka..
obozujem ga..obcudujem, zelim in ljubim..ponosno hodim z delom njega v mojem srcu in v sebi...cela njegova in le njegova zivim...

moj fant je moski ki mi daje varen objem, poljube strastne, telo gorece in je moj, le moj...to je on, taksen je on...JA JE!
sanje zivim..sanje imam pred seboj, v sebi, ob sebi..vsepovsod...se rabim kaj..ne..le njega..in ne dam ga vec...ker nocem vec zivet kot sem vcasih..

moj fant je nezen,cuten..strasten..a mocan in v njegovi blizini se pocutim varno in vem da se mi nic ne bo zgodilo..ne bi zgodilo...ce pa ja pa ne bi bilo tako hudo saj bi vedla da je ob meni on ...pomeni mi nekaj kar nikdar ne bo razumel in vedel...zal mi je edino da tega ne more cutit ...kar cutim ko mislim nanj, ko sem z njim..ko ga gledam, cutim.......

Oseba, ki v mojih oceh nekaj posebnega je postala. Moski, ki dosegel je v svojem zivljenju nekaj za kar se lahko postavi.
Moski, ki mi je podoben in me dopolnjuje. A  ta moski me je tudi spremenil, mi dal upanje in voljo. Pokazal mi pot in mi jo se vedno.

Z njim sem pravzaprav dozivela nekaj za kar je vredno zivet. Nekaj lepega. Ljubezen. Ceprav ni med nama vedno popolno in so stvari, ki niso ok.
Se je pa tudi med nam zgodilo nekaj kar je zelo tezko najti. Ne vem kako zares on cuti, to zal nihce ne more vedet, tud jaz ne pa ce se ga tako poznam.
Ne vem ali sem mu res tako pomembna in posebna kot mi pravi. Ne vem ali so to sanje ali ne. Vem le kaj zares jaz cutim in mislim. A dostikrat to skrivam, tudi pred njim.

Vcasih mislim da nisem prava zanj.  Saj mu zelim bit vse, kot je on meni.
Vem kje so moje meje in kaj ne storim prav. Ne ve kako mi je vcasih tezko bit opolna zenska zanj ali vsaj priblizno to. Kako si zelim to bit. In ko mislim da sem na tej poti dobim en tak udarec, da ne pozabim da nisem in nikoli ne bom.n sem spet na zacetku.

Ponos, kaj je to..pomeni to komu kaj. Meni veliko, se bolj ce sem ponosna na osebo, ki je ob meni. In ponosna sem prvic bila na nekoga in sicer nanj. Iz vecih razogov. Ponos je rastel n rastel. Upala sem  da mu to veliko pomeni. Mislim da mu.

Dajem mu vse, svoje telo, svoje zivljenje, kar lahko dam. Dajem mu tudi to kar bolse zame bi bilo da ne bi. Saj to bi potrebovala da lahko grem naprej v zivljenju sama, ce pride do tega.
A tudi to ima in ce se zgodi kaj takega bom izgubljena. A o tem ne premisljujem, saj mi prevec pomeni da bi se ozirala nase. Bolj se nanj.

On je meni vse, v mojem zivljenju vse in tudi zivljenje bi zanj dala. Saj moja ljubezen zanj je resnicna in ravno zarad  tega bi to storila.

Ni popoln, kot to jaz nisem, a kljub temu ga razvajam in se trudim v vseh pogledih. Tudi tam kjer nisem do zdaj videla da se moram.

Ko ga tako opazujem se tudi zavem kaj vse narobe sem pocela, in se sprasujem zakaj sem..ne vem mogoce moj ego, kar je najslabse.

Naj vas nikoli ego in nekaj takega vodi, da delate stvari ki niso vredu in bi s tem lahko izgubili in zapravili nekaj kar vam toliko pomeni ali vsaj

priblizno toliko, kot meni on. In kar je lepo, kot je lep on zame in to kar je med nama.

..kot sem v prejšnem postu napisala sem se šla drsat...hi hi..blo fajn..nisem znala, sem pa se učila in nekaj tud naučila...

naučil pa me je moj dragi, in to je lep občutek. včasih mi je blo žal da ne poznam nikogar da bi me naučil, zdaj mi več ni

ker zdaj vem da hočem le od njega se takšne stvari naučit, ki jih bova nato lahko skupaj počela. Kar ponosna sem nase da mi je šlo.

No ni popolno in se še lovim, a če bova večkrat šla se bom že navadla in naučila....

ppo vseh teh dneh se končno spet počutim nekak dobro in sproščeno..a strah me je da je le to navidezno..da bo kje jutri spet nek oblak tu ki bo zakril

ta sonček ki zdaj sveti..upam da ne, iz srca si želim in se trudim da ne...prosim ne..

kaj bi še napisala, mislim da ni kaj za dodat..grem zdaj čaj spit in se sprostit ..

lep vikend vsem

papa