danes bi se naj veselila...saj mi je nekaj uspelo...in naj bi bila srečna saj je poseben dan zame...a v sebi čutim le praznino in osamljenost..čeprav nisem sama...

a kdo ve kako je ko moreš požret kaj čutiš..ne slaba čustva..mislim lepa čustva, ljubezen....ko moreš požret željo,poželjenje...čeprav telo in vse kar imaš kriči in želiš ti zakričat na ves glas...a kdo ve kako je ko misliš da bi bilo bolje da se umakneš in greš..ne zato da ti tako želiš, a ker misliš da bi bilo za nekoga drugega bolje...a ne zmoreš in ne moreš ker bi to pomenlo da bežiš pred samim seboj in svojimi sanjami, da se kar tako predaš...bi pomenlo da uničiš vse v kar verjameš, vse kar hočeš in za kar se trudiš...čeprav tudi kdaj z napakami...in da s tem ko greš uničiš vse kar čutiš..in svoje srce..

kako naj se obrnem in grem...ko pa vem da je vse to moje življenje....ko vem kaj vse čutim...

nočem dat tega kar čutim, nočem da mi nekdo to vzame...ker je prelepo...ker vem da nikoli več tega na tak način ne bom čutila..ker vse kar je v mojem srcu je rastlo v enem letu bolj kot bi lahko..in še raste.. me je strah tega ..a ne morem in niti nočem preprečit to...

in zato ne morem se kar obrnit in it.....oprosti...