zadnje dni mi uspeva kar dobro vse...uspevam v stvareh...dosegla sem stvari, za katere sem hmm...

ne da bi dvomla da mi uspe..a recimo pac do zdaj nisem nic na tem delala...ce pa sem pa ni slo...

lepi dnevi so...nic mi ne manjka da skrajsam kar zelim povedat...v takem bi se naj veselila, bila srecna in ponosna nase..

 a povem vam da nic od tega ne cutim..vse mi je bolj brez pomena...in ne vem kaj da ne bi bilo..saj je to pomemben del

mojega zivljenja zdaj...sice rvem zakaj je tak..a kljub temu ne bi smelo bit..

a bo ze pravijo...komaj cakam na petek..zakaj..hja naj bo skrivnost to

nocko

danes bi se naj veselila...saj mi je nekaj uspelo...in naj bi bila srečna saj je poseben dan zame...a v sebi čutim le praznino in osamljenost..čeprav nisem sama...

a kdo ve kako je ko moreš požret kaj čutiš..ne slaba čustva..mislim lepa čustva, ljubezen....ko moreš požret željo,poželjenje...čeprav telo in vse kar imaš kriči in želiš ti zakričat na ves glas...a kdo ve kako je ko misliš da bi bilo bolje da se umakneš in greš..ne zato da ti tako želiš, a ker misliš da bi bilo za nekoga drugega bolje...a ne zmoreš in ne moreš ker bi to pomenlo da bežiš pred samim seboj in svojimi sanjami, da se kar tako predaš...bi pomenlo da uničiš vse v kar verjameš, vse kar hočeš in za kar se trudiš...čeprav tudi kdaj z napakami...in da s tem ko greš uničiš vse kar čutiš..in svoje srce..

kako naj se obrnem in grem...ko pa vem da je vse to moje življenje....ko vem kaj vse čutim...

nočem dat tega kar čutim, nočem da mi nekdo to vzame...ker je prelepo...ker vem da nikoli več tega na tak način ne bom čutila..ker vse kar je v mojem srcu je rastlo v enem letu bolj kot bi lahko..in še raste.. me je strah tega ..a ne morem in niti nočem preprečit to...

in zato ne morem se kar obrnit in it.....oprosti...

Spominjam se trenutka, ko prvič videle so te moje oči.

Ko prvič zazrla sem se v tvoje lepe modre oči.

Spominjam se, ko prvič podaril si mi nasmeh.

Ko prvič zaslišala sem tvoj glas.

Nič posebneg, le novo poznanstvo bi nekdo mislil.

A čutila sem, da nisi le neznanec, ki prečka mojo cesto življenja.

In moje srce mi je govorilo prav.

Zdaj si vse v mojem življenju. Neprestano te želim videt, slišat.

In vem, da ljubim te.

pozdravcek, zdaj se ze nekaj casa nisem oglasila...

sem kar ok..nekatere stvari so kot jih zelikm, nekatere so se boljse...

trenutno sem sama...no ja v zadnjih dneh sem tako bolj osamljena..a kot vedno vse to skrivam v sebi...ali pa pokazem takrat ko sem sama, kot zdaj..te dni sem se pogovarjala nekaj o tem kar bo, o nekaterih nacrtih..a se sprasujem ali je bilo to pametno..saj mozno da do vsega tega ne bo prislo..zakaj bi pol nekaj nacrtovala..

nihce ne vidi in ne ve kako tezko je v mojem srcu in koliko strahu je tam...niti ne opazijo...nekateri niti ne morejo saj sem se skrila vase in se jim umaknila..nimam toliko stika z nekaterimi kot prej...je to dobro, ni...a na nek nacin mogoce nocem da vidijo kaj se dogaja z mano...in nocem da vidijo kaj bo, ce se bom zlomila..ce bo moje srce razletelo na polno malih kosckov...

mogoce bi kdo bi reko zakaj..saj je dobro imet takrat nekoga ob sebi..da te ujame..ne nocem nikogar...nocem da me bi kdo ujel...preprecil ''padec '' ki bi bil najbolj bolec zame...hocem in morem skoz to sama ce bo potrebno...nocem niti da mi nekdo pridiga in govori po svoje ..v resnici pa ni tako ali pa jaz cutim drugace..

saj bo to vse..pocasi se odpravim spat..v prazno posteljo to noc..pogresala bom dragega..zelo!

nocko

Najbrž me boš našla sred
svoje poti nocoj, še vsak večer sva se srečala.

Pomnim tvoj obraz takrat ko srečala sva se,
in kako tvoj smeh se je iskril.

Spomnim se, kako si mi vlil zaupanje,
bil si očarljiv in mil.

Zdaj želim si tebe le,
zame si postal vse.

Najbrž te bom srečal nekje sredi sanj nocoj,
smejala se boš, kot ko sem te spoznal.

Najbrž te bom objel, ti ponudil, kar imam,
nikoli ne bi pozabiti te znak,
boljšega od tebe ne poznam.

Spomnim se prvega dne ko me je poljubil in objel...bilo je drugace..bilo je posebno..nezno, cutno, sanjsko...

spomnim se ko me je prvic vzel..ko sem bila njegova..ni bilo popolno kot je zdaj..a bilo je drugace...

spomnim se najinih pogledov....objemov, poljubov...najinih pogovorov, najinega smeha...

spominjam se vsakega trenutka ob njem...tako kot vsakega dotika...

ali lahko clovek cuti vse to kar cutim v sebi..pozelenje, zeljo, strah, upanje, ljubezen, hrepenenje, bolečino......

ali lahko clovek le ob misli drhti in cuti ....

sama sem in nikogar ni ki bi mu lahko povedala vse to in se vec...nikogar ni ki bi me objel in mi dal vedet to je del zivljenja...saj zmores..le vstani in se postavi na noge..nikogar ni ki bi mi magari dal klofuto ... ni prvic tako, a je drugace..tokrat ne rabim nikogar...ker si lahko sama en okol uhe dam..in si recem da zmorem...

in zmorem..zato grem zdaj in bo mi slo..bom zmogla in naredla to...in s ponosom pol to pokazala...