Ko sem napisala prejsni blog sem nato se dalje trudila nekak prezivet dan kolko tolko vredu, bilo je zelo tezko.

Moje misli so neprestano bile pri njem. Zelela sem si iz vsega srca, da bi ga videla, vsaj videla.

Seveda sem si želela nejgovig poljubov in objemov tudi.

In kaj se nato zgodi, oče me pokliče, da imam obisk in grem proti vratom ...

Stopim do vrat in naenkrat zagledam njega, pred menoj stoji moj dragi in prvo kaj se zazrem je v njegove lepe plave oči.

V istem trenutku pa začutim v srcu, pravzaprav ne vem kaj sem začutla, vem le da mi je srce hitreje bilo, čutla sem moje telo kako je odreagiralo,

kot še nikoli. Čutla sem kako se mi telo trese in srce kriči. V trenutku bi se lahko sesula a sem se držala. Stekla bi mu v objem, se stisnila močno k njemu, a

nisem upala in sem se zadržala. 

Nisem vedela ali sanjam ali je res. Želela sem si cel dan nekej v srcu da bi ga zagledala, a drznila si nisem da bi si to na glas zaželela..nisem bila vredna tega.

Niti zdaj nisem in še dolgo ne bom. 

Imam se lepo, preživela sem zelo lep dan ob njem. A v mojem srcu je trenutno še vedno zares neka teža. 

Nočem ga izgubit to je res. A če mi zdaj ne uspe, če mi ne bo uspelo mi nikdar ne bo in pol se raje umaknem, kot da bi ga izgubila.

Pol vem da nisem vredna svojih sanj in tega kako ga ljubim.

Imetje se radi, in ne zapravljajte tega in sreče zato ker ne premišljujete ko kaj počnete, ker vas ponos vodi ali ego.

Ne zapravljajte nekaj lepega kar imate, saj poti nazaj nikoli več ni!

grem mu dat poljub, nočem da bi mi kdaj bilo žal da nsiem

Nocko